V petek, 1. marca, smo se šesto učno uro učenci 6.-9. razreda in OPB zbrali v šolski knjižnici. Prišlo nas je kar 20, z nami pa sta bili še knjižničarka Marija in učiteljica Iva. Razveselili smo se gostov – gospe Maybeline Rose Pyngrope Tekavec in gospoda Valentina Tekavca. Uro skupnega druženja smo namenili obeležitvi dneva materinščine, ki je vsako leto 21. februarja, a takrat smo bili še na zimskih počitnicah.
Gospa Maybeline je pred 13 leti prišla v Slovenijo iz daljne Indije, natančneje iz Meghalaje. Z možem Valentinom sta se spoznala, ko je on popotoval po Indiji. Danes živita z družino v vasici Kralji pri Brezovici, njuni trije otroci pa obiskujejo našo šolo oziroma vrtec.
Gospa Maybeline nam je predstavila svojo domovino in materni jezik. Meghalaja je indijska zvezna država, ki leži na severovzhodu Indije. Na jugu meji na Bangladeš, na severu pa na Assam, del katerega je bila do leta 1972. Je gorska in najbolj deževna država Indije. Nekoč je bila angleška kolonija. Njeno ime v jeziku sanskrt pomeni bivališče oblakov. Glavno mesto je Shillong. Angleži so mu rekli Scotland of the East – Škotska na vzhodu. Meghalaja ima 3,2 milijona prebivalcev.
Naša gostja nam je povedala, da v Indiji govorijo okoli 19500 jezikov in narečij. V Meghalaji je uradni jezik angleščina, uporabljajo pa še šest drugih jezikov. Njena materinščina je jezik khasi, ki je mon-kmerski jezik, govori pa ga okoli milijon prebivalcev. Svoj črkopis so dobili šele sredi 19. stoletja, ko je neki menih napisal znake za črke jezika khasi. Gospa Maybeline nam je predstavila vseh 23 črk njihove abecede in na tablo napisala, da se imenuje Maybeline. Nato so poskušali pisati v jeziku khasi še nekateri učenci. Zelo zanimivo je bilo tudi spoznati njihove številke. Gostji smo pozorno prisluhnili, ko nam je prebrala nekaj pesmi v svojem jeziku, učiteljica Iva, ki poučuje angleščino, pa nam je besedilo iz angleščine prevedla v slovenščino.
Gospa Maybeline nam je povedala, da je imela prvo leto veliko težav z učenjem slovenščine, da pa je bilo dobro zanjo, da so vsi v moževi družini z njo govorili samo slovensko. Spoznali smo, da gospa danes zelo dobro govori slovenščino.
Gospo smo spraševali o življenju v Indiji in povedala nam je še veliko zanimivega. Pri njih je navada, da otroci ob rojstvu dobijo priimek po materi, a to še ne pomeni, da je ženska tudi glava družine, to je še vedno moški. Otroci gredo v šolo s štirimi leti in jo obiskujejo deset oziroma dvanajst let. Učijo se tri jezike. Zelo veliko jim pomeni gostoljubnost in prijateljstvo. Podobno kot mi gostom ponudimo kavo, pa oni tradicionalno postrežejo z oreščki, zelenimi listi, tobakom in apnom. Zakaj je temu tako, nam je pojasnila z žalostno zgodbo o možu in ženi ter njunemu prijatelju in pa tatu oziroma morilcu. Sporočilo zgodbe je bilo, da Indijec raje umre, kot pa da ne bi imel svojemu prijatelju kaj ponuditi, ko ga obišče.
Predstavitev indijske države Meghalaje in jezika khasi je bila zelo zanimiva in za nas res nekaj posebnega. Predno smo se poslovili, smo si ogledali še indijske bankovce in se posladkali z bonboni, s katerimi sta nam postregla gospa Maybeline in gospod Valentin. Zahvalili smo se jima za prijetno druženje in ju povabili, da nas še obiščeta.
Marija Volf, knjižničarka
